Statistika o PTSM.
Veliko ljudi trpi za PTSM, vendar pa je na žalost težko najti zanesljive statistične podatke o motnji. Statistika o PTSM večinoma obravnava vojne veterane, vendar pa PTSM ne razvijejo samo vojaki in vojni veterani. Veliko ljudi, ki so bili priča življenjsko ogrožajočim situacijam, kot so prometne nesreče, naravne katastrofe, spolna zloraba, rop ipd., lahko razvije PTSM. S pomočjo študij in znanstvene literature smo zbrali nekaj najbolj zanimivih statistik o posttravmatski stresni motnji. Tako boste pridobili vpogled v to, kako razširjena je v resnici ta »nevidna poškodba«. Tu je zanimiva statistika o PTSM.
V Barends Psychology Practice nudimo obravnavo in zdravljenje posttravmatske stresne motnje tako v živo (Ljubljana) kot prek spleta. Za prvo, brezplačno terapevtsko seanso, nam pišite. (Stroške terapije vam povrne zavarovalnica, če je to vključeno v vaše zdravstveno zavarovanje).
Pojdi na:
PTSM statistika – splošne informacije.
V tem delu boste našli podatke o tem, kako razširjena je PTSM. Prav tako boste tu našli informacije o tem, kako pogosto ljudje poiščejo strokovno pomoč in pa nekaj zanimive statistike o težavah, s katerimi se soočajo ljudje s PTSM.
Združene države Amerike:
- 70% of odraslih v ZDA je v svojem življenju doživelo vsaj en travmatičen dogodek.
- 6.4-6.8% odraslih v ZDA je bilo vsaj enkrat v življenju diagnosticiranih s PTSM [2], [6].
- V ZDA 3,6% moških in 9,7% žensk vsaj enkrat v življenju razvije PTSM [6].
- Kar 9.2% odraslih Američanov, starih med 45 in 59 let, je dobilo diagnozo PTSM. Sledijo jim posamezniki, stari od 30 do 44 let (8.2%), od 18 do 29 let (6.3%) ter 60-letniki in starejši (2.5%) [6].
- Samo polovica Američanov s posttravmatsko stresno motnjo poišče strokovno pomoč.
- Od 60 do 80% ljudi, ki doživijo hud travmatičen dogodek, razvoje posttravmatsko stresno motnjo.
- Američani afriškega, hispanskega in indijanskega porekla PTSM razvijejo pogosteje kot Američani kavkazijskega porekla.
- Ljudje s posttravmatsko stresno motnjo spadajo v skupino pacientov z najvišjo stopnjo rabe zdravstvenih storitev v ZDA.
Avstralija:
- Študija iz leta 2001 je ugotovila, da je v tistem letu 1,3 % odraslih Avstralcev razvilo PTSM [2] [7].
- Odrasli, stari med 25 in 54 let, bodo v primerjavi s posamezniki, starimi od 18 do 24 let, bolj verjetno poročali o travmatičnem dogodku [7].
- 51.6% posameznikov, ki so v zadnjih 12 mesecih dobili diagnozo PTSM, je imelo tudi diagnozo velike depresivne motnje, 40.2% je imelo diagnosticirano tudi generalizirano anksiozno motnjo, 37.6% pa jih je razvilo odvisnost od alkohola. [7].
- Samo 14.8% ljudi s PTSM v zadnjih 12 mesecih ni imelo nobene druge dušene motnje [7].
Kanada:
- V Kanadi 9.2% ljudi vsaj enkrat v življenju razvije PTSM: 12.8% žensk in 5.3% moških [8].
- 2% ljudi v Kanadi je v zadnjih 12 mesecih razvilo PTSM [2].
- V Kanadi 43.1% ljudi, pri katerih PTSM vztraja celo življenje, PTSM razvije po 1) agresivnem napadu, ki mu sledi seznanitev s posledicami pri drugih (34.5%), 2) po nenadni in nepričakovani smrti (30.3%) ter 3) po šoku ali poškodbi (22.5%) [8].
- 74% Kanadčanov, ki imajo več let trajajočo PTSM, razvije tudi veliko depresivno motnjo. Sledi komorbidnost z zlorabo alkohola (27.8%) in zlorabo drugih substanc (25.5%) [8].
Švedska:
- 5.6% odraslih Švedov je vsaj enkrat v življenju dobilo diagnozo PTSM [4].
- Na Švedskem PTSM razvije dvakrat toliko žensk (7.4%) kot moških (3.6%) [4].
- Kot najpogostejši dejavniki tveganja za razvoj PTSM so bili na Švedskem prepoznani: spolno in fizično nasilje, rop ter večje število doživetih travmatičnih dogodkov [4].
- Višja kot je izobrazba, večje je tveganje za razvoj PTSM (nizka izobrazba: 4.5%, srednja izobrazba: 5.7% visoka izobrazba: 6.8%) [4].
- V tujini rojeni ljudje, ki živijo na Švedskem, imajo večjo verjetnost, da bodo razvili PTSM, kot posamezniki, ki so se rodili na Švedskem: 12.9% proti 4.6% [4].
Nizozemska:
- Na Nizozemskem 7.4% odraslih vsaj enkrat v življenju razvije PTSM [9].
- 80% odraslih doživi travmatičen dogodek, od tega jih 10 % razvije PTSM [2].
- Nizozemke bodo bolj verjetno razvile PTSM (8.8%) kot pa Nizozemci (4.3%) [8].
- 3,3% odraslih Nizozemcev je v zadnjih 12 mesecih poročalo o simptomih PTSM [9].
- Pri ločenih odraslih (17.4%) je tveganje za razvoj PTSM večje kot pri 1) poročenih odraslih oz. tistih, ki živijo v izvenzakonski skupnosti (5.2%) in 2) pri odraslih, ki niso bili nikoli poročeni (5.8%) [9].
- Na Nizozemskem pri odraslih posameznikih z zahodno-kulturnim ozadjem (18.3%) obstaja večje tveganje za razvoj PTSM kot pri odraslih z nizozemskim (5,3%) ali nezahodnjaškim (6,9%) kulturnim ozadjem [9].
- Na Nizozemskem imajo ljudje z 12-15 let izobrazbe manjšo verjetnost, da razvijejo PTSM (4.5%), kot pa posamezniki z 0-11 letno izobrazbo (6.1%) oz. s 16- ali večletno izobrazbo (7.7%) [9].
- Pri brezposelnih Nizozemcih (10.1%) obstaja večje tveganje za razvoj PTSM kot pri posameznikih v delovnem razmerju (4.4%) [9].
- Od vseh ljudi, ki imajo PTSM, jih je 26.2% razvilo motnjo po tem, ko so bili priča nesreči ali katastrofi, 15.5% jih je motnjo razvilo po prometni nesreči, 14.8% po tem, ko so videli, kako so nekoga napadli in pretepli in 12.4% po tem, ko se jim je rodil mrtvorojeni otrok [9].
Druge evropske države:
- Evropske države z najvišjo prevalenco za PTSM so Hrvaška, Nizozemska in Velika Britanija.
- Najnižjo prevalenco za PTSM med evropskimi državami imata Švica in Španija.
- Vsaka tretja žrtev posilstva razvije posttravmatsko stresno motnjo. PTMS razvije vsaka druga žrtev spolnega ali fizičnega nasilja.
- 10% žensk je dobilo diagnozo PTSM, medtem ko je diagnozo dobilo samo 5% moških.*
- PTSM in zloraba alkohola sta pogosto povezana. Več kot 50% ljudi, ki trpijo za PTSM, začne zlorabljati alkohol.
- V primerjavi z zdravo populacijo je zasvojenost z nikotinom med osamezniki, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo dvakrat višja.
- 35% ljudi, ki trpijo za PTSM, zlorablja predpisana zdravila. Na drugi strani predpisana zdravila zlorablja samo 12% populacije, ki nima diagnoze PTSM.
- Težave v medosebnih odnosih so pogostejše pri ljudeh s PTSM.
* Razlog za dobljene rezultate je verjetno posledica prepričanja, da je PTSM med moškimi znak šibkosti.
Statistika o PTSM – vojna.

Statistika o PTSM – splošne informacije.
Predstavili bomo samo rezultate študij nedavnih vojn, v katere so bile vpletene ZDA, in Vietnamsko vojno. Podatki za II. Svetovno vojno so nezanesljivi, saj so raziskovalci uporabljali, za današnja merila, zastarele diagnostične preizkuse.
- Skoraj 30.0% veteranov Vietnamske vojne je doseglo kriterije za t.i. vseživljenjsko oz. kronično obliko PTSM (30.9% moških in 26.9% žensk) [1],[5].
- 10 let po Vietnamski vojni je imelo 15.2% moških diagnosticirano PTSM, medtem ko je bilo takih 8,5 % žensk [1].
- 84,8% veteranov Vietnamske vojne, ki je bilo diagnosticiranih s PTSM, sedaj trpi za vsaj zmerno obliko prizadetosti v vsakodnevnem funkcioniranju [1].
- 10-30% vojnih veteranov, ki so se v vojnah bojevali, vsaj 1x v življenju trpi za posttravmatsko stresno motnjo [1].
- Veliko vojakov s PTSM ne poišče strokovne pomoči, saj se bojijo, da bi to škodilo njihovi karieri.
- 13.8% vojakov, ki so se bojevali v Iraku in Afganistanu, je leta 2013 trpelo za PTSM [5].
- Približno 20% vojaškega osebja, ki se je vrnilo iz Afganistana ali Iraka, ima PTSM.
- 20% vojaškega osebja, ki je v zadnjih 6 letih delalo v tujini, ima PTSM.
- 71% ženskega vojaškega osebja je razvilo PTSM zaradi spolnega nasilja znotraj vojske.
- Vojni veterani, ki trpijo za PTSM, se pogosteje ločijo, (p)ostanejo samski in/ali brezdomci.
- Vojni veterani, ki so se iz Iraka in Afganistana vrnili s PTSM, so imeli 3x višje stroške za obravnavo težav na področju mentalnega zdravja, kot pa veterani brez PTSM.
PTSM statistika – otroci in mladostniki.
PTSM pri otrocih in najstnikih pogosto ostaja neprepoznana, saj otroci oz. najstniki doma ne želijo govoriti o svojih travmatičnih izkušnjah oz. jih starši zavrnejo z besedami, da je njihovo doživljanje »nepomembno«, »del življenja« ipd. Ti otroci in mladostniki svoje strahove in duševne stiske neprepoznane v sebi nosijo več let, zaradi česar je zanesljive podatke težko najti.
Otroci lahko PTSM razvijejo po »majhnih« nesrečah, po tem, ko na TV vidijo kaj pretresljivega oz. ko od drugih kaj slišijo. Pomembno je, da se o nesrečah, drugih pretresljivih dogodkih oz. scenah na TV z otroki veliko pogovarjamo. S pomočjo pogovora otroci informacije ustrezneje predelajo in shranijo v spomin. Še en način, kako pomagati otroku oz. mladostniku predelati travmatičen dogodek, je prek risanja. Z risanjem mladi zmanjšajo vpliv, ki bi ga travmatičen dogodek lahko imel nanje. Če travmatičen dogodek otrokom oz. mladostnikom kljub različnim metodam še vedno predstavlja težavo, se priporoča tehnika EMDR.
Naj predstavimo nekaj primerov spregledanih travmatičnih dogodkov,ki ne vodijo nujno v PTSM, so pa lahko vir hude stiske za otroke in mladostnike: močenje postelje, medvrstniško nasilje, poniževanje v javnosti oz. pred prijatelji, gledanje grozljivega filma (npr. o pajkih, duhovih) ipd. Te izkušnje lahko sprožijo tesnobo v otrocih in mladostnikih ter posledično negativno vpliva na njihovo socialno življenje, učno uspešnost in druga področja življenja.
Zbrali smo nekaj zanimivih statistik o PTSM pri otrocih in mladostnikih:
- Približno 43% fantov in deklet bo doživelo travmatičen dogodek.
- Približno 6% fantov in 15% deklet razvije posttravmatsko stresno motnjo.
- Najmanj 33 % mladih, ki so v svoji okolici izpostavljeni nasilju, razvije PTSM.
- Otroci in mladostniki, ki trpijo za PTSM, zaradi motnje v šoli dosega slabši učni uspeh (Trimbos).
- Več kot 80% otrok, ki so priča spolni zlorabi, spolnemu nasilju, fizičnemu nasilju ali umoru, bo razvilo PTSM.
- Okoli 60% mladih, ki je priča naravni katastrofi, razvije PTSM. Pri srednješolcih bo PTSM razvilo od 3% do 6% mladostnikov.
- Posttravmatska stresna motnja pri otrocih in mladostnikih se lahko učinkovito zdravi s pomočjo metode EMDR.
- Otroci (brez PTSM) imajo več vedenjskih težav, če njihovi starši trpijo za PTSM.
Statistika o PTSM – zdravljenje.
Tu lahko najdete informacije o PTSM, če motnja ni zdravljena. Za več informacij o zdravljenju PTSM preberite: zdravljenje PTSM.
- 67% ljudi okreva od PTSM po tem, ko zaključijo obravnavo za PTSM. .
- 56% ljudi okreva od PTSM po tem, ko se vključijo v obravnavo PTSM (ne glede na to ali jo zaključijo ali ne).
- Stopnja okrevanje od PTSM, ki je vezan na bojevanje, je nižja , kot pa okrevanje od PTSM, ki je posledica spolnega ali fizičnega napada.
- Nezdravljena posttravmatska stresna motnja se sčasoma lahko poslabša [3].
- PTSM se lahko sproži v trenutku, in sicer kot posledica nekega spomina, podobe ali vonja [3].
- Zgolj polovica tistih, ki išče pomoč, le-to tudi dobi [3].
- Posttravmatska stresna motnja se lahko zdravi tudi prek spleta.
- Depresivne in manične epizode pri bipolarni motnji se lahko okrepijo, v kolikor PTSM ne zdravimo [3].
- Shizofreni posamezniki, ki se ne zdravijo zaradi PTSM, imajo večjo verjetnost, da bodo doživeli novo psihotično epizodo [3].
- Posledica nezdravljene PTSM pri shizofrenih posameznikih je lahko intenzivnejša psihotična epizoda [3].
- V kolikor PTSM ne zdravimo, le-ta lahko negativno vpliva na delo, odnose in vsakodnevne aktivnosti [3].
Viri, ki smo kjih uporabili v prispevku:
- [1] Dohrenwend, B. P., Turner, J. B., Turse N. A., Adams, B. G., Koenen K. C., and Marshall, R. (2006). The psychological risks of Vietnam for U.S. veterans: a revisit with new data and methods. Science, 313, 979-982. For Vietnam war post-traumatic stress disorder statistics.
- [2] Trimbos Instituut, The Netherlands. For Dutch post-traumatic stress disorder statistics.
- [3] Bradley, R., Greene, J., Russ, E., Dutra, L., and Westen, D., 2005. A Multidimensional Meta-Analysis of Psychotherapy for PTSD. AM. J. Psychiatry, 162, 214-227. (For treatment effectiveness).
- [4] Frans, Ö, Rimmö, P.-A., Åberg, L., & Fredrikson, M., 2005. Trauma exposure and post-traumatic stress disorder in the general population. Acta Psychiatr Scand, 111, 291-299.
- [5] Gradus, J. L., 2013. Epidemiology of PTSD from the national center for post-traumatic stress disorder. Department of Veterans Affairs.
- [6] Kessler, R.C., Berglund, P., Delmer, O., Jin, R., Merikangas, K.R., & Walters, E.E. (2005). Lifetime prevalence and age-of-onset distributions of DSM-IV disorders in the National Comorbidity Survey Replication. Archives of General Psychiatry, 62(6), 593-602.
- [7] Creamer, M., Burgess, P., & Farlane, A. C. M., 2001. Post-traumatic stress disorder: findings from the Australian National Survey of Mental Health and Well-being. Psychological Medicine, 31, 1237-1247.
- [8] Van Ameringen, M., Mancini, C., Patterson, B., & Boyle, M. H., 2008. Post-Traumatic Stress Disorder in Canada. CNS Neuroscience & Therapeutics, 14, 171-181.
- [9] de Vries, G.-J., Olff, M., 2009. The lifetime prevalence of traumatic events and
post-traumatic stress disorder in the Netherlands. Journal of Traumatic Stress, 22, 259-267.