Diagnosticiranje izgorelosti: merila in ocenjevanje

Diagnosticiranje izgorelosti je lahko zahtevno, saj izgorelost v diagnostičnem priročniku DSM-5 ni uradno opredeljena kot samostojna duševna motnja. Kljub temu lahko težave, povezane z izgorelostjo, resno vplivajo na posameznikovo sposobnost za delo in vsakodnevno življenje.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v mednarodni klasifikaciji bolezni ICD-11 izgorelost opredeljuje kot pojav, povezan z delom, ki nastane zaradi kroničnega stresa na delovnem mestu, ki ga posameznik ni uspel uspešno obvladati. Opredelitev vključuje tri razsežnosti:

• Izčrpanost: Občutek izčrpanosti ali občutno zmanjšana raven energije.
• Duševna odmaknjenost od dela: Vse večja odmaknjenost od dela ali razvoj negativnega oziroma ciničnega odnosa do njega.
• Zmanjšana poklicna učinkovitost: Občutek, da ste pri delu manj učinkoviti kot prej.

Novejše raziskave preučujejo tudi vpliv izgorelosti na kognitivno in čustveno delovanje. Vprašalnik za ocenjevanje izgorelosti (Burnout Assessment Tool, BAT), ki so ga razvili Schaufeli in sodelavci, uporablja model s štirimi razsežnostmi:

• Izčrpanost: Vztrajna utrujenost in težave pri obnavljanju energije po delu.
• Duševna odmaknjenost: Občutek vse večje odtujenosti od dela ali izguba zanimanja za delovne naloge.
• Kognitivne težave: Težave s koncentracijo ali urejanjem misli.
• Čustvene težave: Težje obvladovanje frustracij ali težave pri mirnem odzivanju na vsakodnevne zahteve.

Naš Barendsov vprašalnik izgorelosti (Barends Burnout Inventory, BBI) preučuje ista štiri področja. Pomaga vam lahko prepoznati, katere težave doživljate najpogosteje, njegov program Road to Recovery pa vam lahko pomaga zmanjšati simptome izgorelosti, s katerimi se spoprijemate.

Pri ocenjevanju izgorelosti je treba upoštevati tudi druge možne razlage simptomov. Izčrpanost, težave s koncentracijo in čustvene težave se lahko pojavijo tudi pri depresiji, anksioznih motnjah in stanjih, kot je kompleksna posttravmatska stresna motnja (kompleksni PTSM). Razumevanje okoliščin, v katerih so se simptomi razvili, je zato pomemben del strokovnega ocenjevanja.

Na tej strani pojasnjujemo, kako poteka ocenjevanje izgorelosti in kdaj je lahko koristno poiskati strokovno psihološko svetovanje.

Kako poteka diagnosticiranje izgorelosti?

Diagnosticiranje izgorelosti običajno vključuje ocenjevanje čustvene izčrpanosti, izpostavljenosti stresu, delovanja na delovnem mestu, sposobnosti okrevanja in sprememb v vedenju. Strokovnjaki pogosto preverijo, ali so simptomi postali dolgotrajni in ali vztrajajo kljub poskusom počitka ali okrevanja.

Ocenjevanje lahko vključuje:

• Klinični razgovor
• Vprašalnike za ocenjevanje izgorelosti
• Oceno izpostavljenosti stresu na delovnem mestu
• Oceno spanja in sposobnosti okrevanja
• Oceno čustvenega delovanja in odpornosti proti stresu
• Preverjanje morebitne prisotnosti anksioznosti, depresije, posledic travme ali telesnih bolezni

Pri strokovnem ocenjevanju je treba preveriti tudi druge možne razlage simptomov, na primer veliko depresivno motnjo ali neželene učinke zdravil.

Eden od pripomočkov za ocenjevanje je vprašalnik Burnout Assessment Tool (BAT), ki ocenjuje štiri razsežnosti izgorelosti: izčrpanost, duševno odmaknjenost od dela, kognitivne težave in čustvene težave. Naš Barendsov vprašalnik izgorelosti (Barends Burnout Inventory, BBI) preučuje ista štiri področja in je trenutno v fazi raziskovanja in vrednotenja. Izpolnite lahko naš brezplačni spletni vprašalnik izgorelosti, da boste bolje razumeli svoje simptome in prejeli osebno prilagojene rezultate. Vprašalnik ne postavlja klinične diagnoze.

Čustvena izčrpanost

Ljudje, ki doživljajo izčrpanost, povezano z izgorelostjo, lahko opazijo, da:

• So utrujeni, še preden začnejo delati.
• Po delovnem dnevu potrebujejo precej več časa za okrevanje.
• Vsakodnevne naloge zahtevajo veliko več napora kot prej.
• Jim ostane malo energije za bližnje ali hobije.
• Se težje osredotočijo ali si zapomnijo, kaj so počeli.
• Se jim manjše prošnje ali nepričakovane težave zdijo nenavadno naporne.
• Imajo težave s spanjem ali telesne težave.

Takšne težave niso značilne samo za izgorelost. Vztrajna utrujenost in težave s spanjem se lahko pojavijo tudi pri anksioznih motnjah, depresiji, telesnih boleznih ali dolgotrajni izpostavljenosti stresu. Če izčrpanost kljub zadostnemu počitku ne mine, se je o možnih vzrokih smiselno pogovoriti z ustrezno usposobljenim zdravstvenim strokovnjakom.

Duševna odmaknjenost od dela

Ljudje, ki doživljajo izgorelost, včasih opisujejo, da so izgubili zanimanje za delo, ki jih je nekoč veselilo. Še vedno prihajajo na delo in opravljajo svoje naloge, vendar se je njihov odnos do dela spremenil. Morda jim ni več toliko mar za kakovost opravljenega dela ali pa ne občutijo zadovoljstva, kadar jim nekaj uspe.

Vodja, ki je nekoč užival v reševanju težav, lahko zdaj postane razdražljiv vsakič, ko se nekdo obrne nanj z vprašanjem. Drugi razvijejo ciničen odnos do delodajalca ali se začnejo izogibati sodelavcem, ker jim druženje z njimi ni več prijetno.

Takšne spremembe opisujemo kot duševno odmaknjenost od dela, eno od štirih razsežnosti, ki jih meri vprašalnik Burnout Assessment Tool (BAT). V starejših raziskavah izgorelosti se je pogosto uporabljal izraz depersonalizacija. Ta se natančneje nanaša na odmaknjen ali neoseben odnos do ljudi, s katerimi posameznik dela.

Duševna odmaknjenost se lahko razvije skupaj z izčrpanostjo. Nekdo, ki se že več mesecev spoprijema s pretiranimi delovnimi zahtevami, lahko izgubi tudi zanimanje za svoje delo. Umikanje lahko za nekaj časa olajša prenašanje teh zahtev, vendar lahko vpliva tudi na način dela in odnose s sodelavci.

Nekateri ljudje podobne spremembe opazijo tudi doma. Po dnevu, polnem zahtevnih situacij in sodelovanja s sodelavci, jim lahko zmanjka potrpežljivosti za partnerja ali otroke. Morda si želijo biti sami ali pa jih začnejo motiti povsem običajne prošnje. Težave v partnerskem odnosu so žal pogoste, kadar se nekdo spoprijema z izgorelostjo. To še ne pomeni, da so izgubili zanimanje za svoje odnose. Morda so preprosto preveč izčrpani, da bi drugim namenili toliko pozornosti, kot bi si sicer želeli. Če se takšno stanje nadaljuje več tednov ali mesecev, lahko doma povzroči precej napetosti.

Zmanjšana poklicna učinkovitost

Nekateri ljudje, ki doživljajo izgorelost, začnejo dvomiti o svoji sposobnosti za dobro opravljanje dela. Morda začnejo preizpraševati odločitve, ki bi jih prej sprejeli brez večjega obotavljanja. Tudi po uspešno opravljeni zahtevni nalogi so lahko nezadovoljni s svojim delom.

V klasifikaciji ICD-11 je to opisano kot zmanjšana poklicna učinkovitost. Starejše raziskave izgorelosti uporabljajo tudi izraza zmanjšan občutek osebnih dosežkov in zmanjšana poklicna samoučinkovitost. Gre za to, kako sposobnega in učinkovitega se posameznik počuti pri delu, kar ni nujno enako njegovi dejanski delovni uspešnosti. Zato diagnosticiranje izgorelosti vključuje tudi oceno posameznikovega doživljanja lastne učinkovitosti pri delu.

Strokovnjak, ki že več let uspešno vodi ekipo, se lahko nenadoma počuti preobremenjenega že ob običajnih vodstvenih odločitvah. Morda porabi precej več časa za pripravo na sestanke ali ga skrbi, da bodo sodelavci opazili njegove težave. Navzven je lahko njegova delovna uspešnost videti skoraj nespremenjena.

Obstaja lahko tudi razlika med tem, kako se posameznik počuti, in tem, kaj se dejansko dogaja pri delu. Nekdo morda res težje izpolnjuje roke ali dela več napak kot prej. Drugi lahko še naprej dobro opravlja svoje delo, vendar se počuti vse manj sposobnega.

Težave s koncentracijo ali organizacijo nalog lahko prispevajo k občutku manjše učinkovitosti. V vprašalniku Burnout Assessment Tool (BAT) in našem Barendsovem vprašalniku izgorelosti (BBI) se te težave ocenjujejo ločeno, v okviru kognitivnih težav. Strokovno diagnosticiranje izgorelosti lahko pomaga ugotoviti, kako so te težave povezane z drugimi simptomi in ali je treba upoštevati še druge možne vzroke.

Ali je mogoče izgorelost uradno diagnosticirati?

Izgorelost v diagnostičnem priročniku DSM-5 trenutno ni opredeljena kot samostojna duševna motnja. Mednarodna klasifikacija bolezni ICD-11 pa izgorelost priznava kot pojav, povezan z delom, ki je posledica kroničnega stresa na delovnem mestu, ki ga posameznik ni uspel uspešno obvladati.

To pomeni, da lahko psihologi in zdravniki izgorelost kljub temu strokovno ocenjujejo in obravnavajo, čeprav se diagnostični sistemi in zdravstvene prakse med državami razlikujejo.

V praksi strokovnjaki pogosto ocenjujejo:

• Resnost in trajanje simptomov
• Vpliv simptomov na vsakodnevno delovanje
• Izpostavljenost stresu in možnosti okrevanja
• Prekrivanje simptomov z depresijo ali anksioznostjo
• Spanje, uravnavanje čustev in izčrpanost živčnega sistema

Izgorelost ali depresija

Izgorelost in depresijo je včasih težko razlikovati. Obe lahko povzročata izčrpanost in občutek, da posameznik ne zmore več opravljati običajnih vsakodnevnih obveznosti. Ljudje lahko postanejo tudi bolj razdražljivi ali izgubijo zanimanje za dejavnosti, v katerih so prej uživali.

Ena od razlik, ki jih je vredno raziskati, je, kako se posameznik počuti, kadar ni v službi. Oseba, ki doživlja izgorelost, se morda boji ponedeljkovih juter, po nekaj dneh odsotnosti z dela pa se počuti občutno bolje. Če ima dovolj energije, lahko še vedno uživa v druženju s prijatelji ali delu na osebnem projektu.

Oseba z depresijo lahko ugotovi, da ji niti dejavnosti, ki se jih je običajno veselila, ne prinašajo več posebnega zadovoljstva. Morda preživi popoldne s prijatelji, vendar se po druženju počuti enako slabo kot prej. Prisotni so lahko tudi vztrajna žalost in občutki brezupa.

Te razlike niso vedno jasne. Nekdo s hudo izgorelostjo se lahko počuti izčrpanega in odmaknjenega tudi med dopustom. Oseba z depresijo lahko še vedno uživa v določenih dejavnostih ali se v nekaterih okoliščinah počuti bolje. Prav tako je mogoče hkrati doživljati izgorelost in depresijo.

Koristne informacije lahko ponudijo okoliščine, v katerih so se težave razvile. So se začele v posebej zahtevnem obdobju na delovnem mestu? Strokovno ocenjevanje vključuje tudi spremembe razpoloženja in vsakodnevnega delovanja ter morebitne telesne vzroke izčrpanosti.

Izgorelost in depresija sta lahko tudi povezani. Pri nekom, ki se že več mesecev spoprijema s stresom na delovnem mestu, se lahko sčasoma razvijejo depresivni simptomi. To se ne zgodi vsakomur, dolgotrajna izčrpanost pa sama po sebi še ne pomeni, da ima posameznik depresijo.

Če ste dalj časa potrti ali vaše težave vztrajajo tudi po daljši odsotnosti z dela, se je o simptomih smiselno pogovoriti z ustrezno usposobljenim zdravstvenim strokovnjakom. Diagnosticiranje izgorelosti vključuje tudi preverjanje, ali bi lahko vaše težave bolje pojasnila depresija ali drugo zdravstveno stanje. Vprašalnik izgorelosti vam lahko pomaga opisati vaše težave, vendar ne more zanesljivo razlikovati med izgorelostjo in depresijo.

Kdaj poiskati strokovno pomoč?

Strokovna pomoč je lahko koristna, če izčrpanost ali težave pri vsakodnevnem delovanju vztrajajo kljub vašim poskusom okrevanja.

Strokovno ocenjevanje vam lahko koristi, če:

• Si tudi po počitku ne opomorete več tako kot prej
• Se je vaša sposobnost prenašanja stresa občutno zmanjšala
• Se počutite čustveno odmaknjeni ali otopeli
• Stres na delovnem mestu vpliva na vaše odnose ali zdravje
• Doživljate dolgotrajno anksioznost ali težave s spanjem
• Se vaši simptomi še naprej stopnjujejo

Zgodnje prepoznavanje težav in pravočasna pomoč lahko zmanjšata tveganje za hujšo čustveno izčrpanost in dolgotrajne psihološke težave.

Diagnosticiranje izgorelosti je pomemben prvi korak pri razumevanju težav in izbiri ustreznega pristopa k okrevanju. Obravnava izgorelosti običajno vključuje zmanjševanje simptomov in dolgoročne spremembe vedenja. V začetnih fazah se psihološko svetovanje pogosto osredotoča na uravnavanje stresnega odziva, izboljšanje sposobnosti okrevanja ter ponovno vzpostavljanje čustvenega in telesnega ravnovesja.

Z napredovanjem okrevanja se lahko obravnava bolj poglobljeno usmeri v psihološke in vedenjske značilnosti, ki so prispevale k dolgotrajni izpostavljenosti stresu. Mednje lahko spadajo perfekcionizem, težave z upočasnitvijo življenjskega tempa, nenehno postavljanje visokih zahtev do sebe, strah pred neuspehom, pretiran občutek odgovornosti za čustva drugih ali delovno okolje, v katerem zahteve stalno presegajo posameznikove možnosti za okrevanje.

V Barends Psychology Practice pomoč pri izgorelosti pogosto vključuje:

• Uravnavanje stresa in okrevanje po dolgotrajni obremenitvi
• Izboljšanje zavedanja lastnih čustev in sposobnosti okrevanja
• Postavljanje meja in prilagajanje delovnih obremenitev
• Zmanjševanje pretiranega prevzemanja obveznosti in potrebe po ugajanju drugim
• Obravnavanje anksioznosti ali perfekcionizma
• Ponovno vzpostavljanje bolj zdravega ravnovesja med delom in zasebnim življenjem
• Razvijanje dolgoročno vzdržnih strategij za spoprijemanje s stresom
• Postopno ponovno vzpostavljanje zdravih navad in vsakodnevnega delovanja

Nekateri posamezniki potrebujejo predvsem čas in podporo za okrevanje po dolgotrajni preobremenjenosti. Drugim koristi raziskovanje globljih čustvenih ali osebnostnih značilnosti, zaradi katerih so težko prekinili dolgotrajno izpostavljenost stresu. Zato okrevanje po izgorelosti pogosto zahteva več kot zgolj odsotnost z dela.

Več o zdravljenju izgorelosti in okrevanju si lahko preberete na naši spletni strani.

Literatura za diagnosticiranje izgorelosti

• [1] Kaschka, W. P., Korczak, D., & Broich, K. (2011). Burnout: a fashionable diagnosis. Deutsches Ärzteblatt International, 108, 781.
• [2] Demerouti, E., Bakker, A. B., Nachreiner, F., & Schaufeli, W. B. (2001). The job demands-resources model of burnout. Journal of Applied Psychology, 86, 499.
• [3] Wright, T. A., & Cropanzano, R. (1998). Emotional exhaustion as a predictor of job performance and voluntary turnover. Journal of Applied Psychology, 83, 486.
• [4] Bakker, A., Schaufeli, W. B., & Van Dierendonck, D. (2000). Burnout: prevalence, risk groups and risk factors. Psychische vermoeidheid en werk, 65-82.
• [5] Ahola, K., Honkonen, T., Isometsä, E., Kalimo, R., Nykyri, E., Aromaa, A., & Lönnqvist, J. (2005). The relationship between job-related burnout and depressive disorders. Journal of Affective Disorders, 88, 55-62.